Smetumet (Foto: Maj Pavček)
Smetumet (Foto: Maj Pavček)


Smetumet (Foto: Maj Pavček)
Smetumet (Foto: Maj Pavček)
Smetumet (Foto: Maj Pavček)


Smetumet (Foto: Maj Pavček)


Smetumet (Foto: Maj Pavček)
Smetumet (Foto: Maj Pavček)


Pogovor je potekal v njihovih prostorih, tako imenovani »Smetumet Zibki« v Zgornji Šiški v Ljubljani. Zibko so pred dobrimi tremi leti dobile v uporabo od Mestne občine Ljubljana, tudi zato ker imajo status društva v javnem interesu, v njej pa imajo svojo trgovinico in pisarno obenem. »Tukaj je naša baza,« povejo dekleta, »tukaj se srečujemo, sestankujemo, izvajamo delavnice, sem pridejo stranke po nakupih ali pa prinesejo stara oblačila, kravate, stare lesene okenske okvirje, skratka vse, kar v tistem trenutku zbiramo,« še dodajo.

tekst: Valentina Vovk

fotografije: Maj Pavček

Smetumetke druži predvsem podobna življenska filozofija. Za njih ni vrednota, da greš v trgovino in si kupiš nekaj, kar potrebuješ. Prav nasprotno: ko nekaj potrebuješ, pomisliš, kako bi to lahko naredil sam in iz materiala, ki ga imaš na voljo. Sicer pa niso samo oblikovalke in ustvarjalke, vsaj polovica njihovih projektov je namreč neprofitnih in v principu delujejo kot NVO – neprofitna vladna organizacija. Ukvarjajo se z osveščanjem s področja problematike prekomernega smetenja in potrošnje, izvajajo reciklažne delavnice in delavnice globalnega učenja. Lotevajo se tudi prostorskih akcij in intervencij v javni prostor, angažirane pa so tudi pri povezovanju lokalnih skupnosti in alternativnih ekonomskih modelov. Njihov cilj je vzpostavitev organizacije, ki bo samooskrbna na način, da bi s prodajo dobro oblikovanih izdelkov iz odpadnih materialov omogočile eksistenco zase, obenem pa tudi za svoje neodvisne ali bolje rečeno aktivistične projekte.

Kako so začele, me zanima, in tudi koliko jih pravzaprav je vseh skupaj? »To pa ni enostavno vprašanje,« takoj odvrnejo v smehu. Članic društva je kar veliko, čeprav tisto osnovno jedro oblikovalskega in idejnega vodstva tvorijo štiri: Maja Modrijan, Maja Rijavec, Alenka Kreč Bricelj in Urša Štrukelj. Urša in Maja R. sta pri stvari že od samega začetka, se pravi od leta 2007, ko je bilo društvo ustanovljeno.

V okviru Smetumeta deluje tudi Svetumet, v okviru katerega izvajajo delavnice globalnega učenja. Za potrebe slednjega imajo še nekaj zunanjih sodelavk oziroma mentoric, s katerimi sodelujejo. Potem je tukaj še Cvetumet, ki se ukvarja z naravnimi materiali in v katerem Ana Ličina izvaja delavnice naravne kozmetike in aromaterapije. In tu je še Polona Rode, ki že več let pomaga pri produkciji izdelkov, posodabljanju spletne strani in še mnogo čem. In še kakšni občasni sodelavci bi se našli.

Na samem začetku delovanja Smetumeta, se pravi pred dobrimi sedmimi leti, je bila njihova dejavnost malo nenavadna. Ljudem se je pogosto zdelo smešno, da predelujejo smeti ter iz nečesa, kar je bilo že zavrženo, ustvarijo nekaj novega, uporabnega. Takrat recikliranje še ni bilo tako popularno, kot je zdaj, ko je to postalo nekaj popolnoma običajnega. Med pogovorom dekleta postrežejo vodo v glinenih kozarcih, ki jih je iz gline najbrž zgnetla ena izmed njih. Za ilustracijo svojih življenjskih načel povedo tudi, da vrečk za tehtanje sadja in zelenjave ne uporabljajo. »Me imamo svoje vrečke,« povedo. Te so eden izmed njihovih stalnih artiklov, poimenovale so jih Zaves(t)ne, saj so narejene iz starih zaves, veliko boljše so kot plastične, ker se ne strgajo. Za nameček pa so še primerne za večkratno uporabo …

Med njihove bolj prepoznavne izdelke sodi tudi serija SPORTaška – to so nahrbtniki, torbe, etuiji za telefone in podobni izdelki, narejeni iz odsluženih reklamnih panojev oziroma cerad. Zanimiva je tudi njihova ponovna uporaba embalaž: recimo predpasniki, torbice in drobižnice, narejeni iz vrečk Čokolešnika ali kave. Potem so tu še tako imenovane pletenice – izdelki, kot so mape, blokci ali košare, narejeni s prepletanjem papirnatih trakov iz starih koledarjev, časopisov, katalogov in podobnega. Lahko bi naštevala še dlje, saj znajo dekleta skoraj vsaki stvari, za katero mislimo, da je primerna samo še za na odpad, vdahniti novo življenje.

Ročne spretnosti in iznajdljivosti so večinoma »prinesle« že od doma, nekaj pa so se jih pozneje priučile še same. Alenka pove, da izhaja iz družine, kjer so skoraj vsi »tausendkunstlerji« oziroma multipraktiki. Še posebej njen oče je znal vedno presenetiti. Zanj je bila misija nemogoče vedno mogoča. Spominja se svojega novega-starega kolesa iz otroštva, ki ga je oče prav zanjo predelal, prebarval in okrasil. Takrat se ji to ni zdela najljubša rešitev, želela si je namreč novega, ki bi bilo podobno tistim, ki so jih imele njene prijateljice. »Zdaj se mi zdi pa to super,« pove Alenka in v smehu doda, da je hecno, kako se na koncu še vseeno spremenimo v svoje starše.

Dekleta so na to, da ne ustvarjajo novih smeti, ampak ustvarjajo novo iz smeti, zelo ponosna. Njihovo navdušenje je kar malo nalezljivo. S svojimi zamislimi so prepričala tudi nekatera podjetja, za katera so iz njihovih lastnih proizvodnih ali pisarniških odpadkov ustvarila poslovna darila. Lansko leto so se v lastni režiji predstavila celo na sejmu Tendence v Frankfurtu, kjer so sodelovala v sekciji Ecostyle. Sicer pa njihove izdelke lahko kupite v Muzeju za arhitekturo, Etnografskem muzeju, v ljubljanski Narodni galeriji, v trgovini 3Muhe, Knjigarni Konzorcij. In seveda v njihovi SmetumetZibki.

Vizitka

Ime: Alenka Kreč Bricelj, Maja Mordrijan, Maja Rijavec, Urša Štrukelj
Znamka: Smetumet

Preberi tudi

  

Deli z drugimi

Dodaj odgovor

*

Novo v Delavnici, polni nereda

Romi Bukovec

Romi Bukovec Jewellery

Olga Košica

Olga Košica Jewellery

Gordana Bobojević

Bobo Clothiers

Jernej Mali

Atelje Mali

Ana Hribar

Fensišmensi