Gordana Bobojević

Bobo Clothiers

Bobo Clothiers (foto:Valentina Vovk)
Bobo Clothiers (foto:Valentina Vovk)
Bobo Clothiers (foto:Valentina Vovk)


Bobo Clothiers (foto:Valentina Vovk)
Bobo Clothiers (foto:Valentina Vovk)


Bobo Clothiers (foto:Anže Vrabl)
Bobo Clothiers (foto:Anže Vrabl)
Bobo Clothiers (foto:Anže Vrabl)


Za blagovno znamko Bobo Clothiers, pod katero svoje kreacije predstavlja Gordana Bobojević, sta značilni predvsem unikatnost, predanost detajlom in uporaba visoko kvalitetnih tkanin, kot so svila, bombaž in volna. Tkanine so ena izmed njenih strasti in pogosto tudi inspiracija za nastanek končnega izdelka.

tekst: Valentina Vovk

fotografije: Anže Vrabl in Valentina Vovk

Gordana je odraščala ob brnenju šivalnih strojev in se že kot majhna punčka igrala z odpadnimi kosi tkanin, ki so ležali po tleh šivalnice. Njena mama je namreč šivilja, ki že 20 let uspešno vodi Šiviljstvo Bobojević, ki je znano po spoštljivem odnosu do kvalitetnih materialov. Skorajda je ni postave oziroma težave, za katero ne bi imeli rešitve.
Človek bi pričakoval, da bo šla Gordana študirat modno oblikovanje, vendar jo je zaneslo v čisto druge vode. Najprej je v Ljubljani študirala francoski in romunski jezik, ki je tudi njen materni jezik, saj sta oba starša pripadnika Vlaške etnične skupine, po rodu iz vzhodne Srbije. V času študija se je začela vse bolj zanimati za svoje poreklo, zato se je odpravila na potovanje po Romuniji, ki jo je naravnost očarala. Tja se je še vračala in se kmalu odločila za korenito spremembo – študij igre v Cluju. Že prej je nekaj časa premišljevala, da bi spremenila smer študija, najbolj pa jo je zanimala igra, saj je velika ljubiteljica filmov. Kot srednješolka si je včasih v Kinoteki ogledala kar po tri filme na dan, kar ji je v eni sezoni prineslo naziv Kinopoličanke, na kar je izjemno ponosna. Ker je romunsko že dokaj dobro govorila, se je odločila poskusiti srečo v tem transilvanskem mestu. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih, se je začela njena štiri leta trajajoča romunska avantura.
Kako je prišlo do tega, da se je kot diplomirana igralka ponovno odločila za spremembo in se vrgla v modno oblikovanje, me zanima? Čisto spontano in nenačrtovano, tako kot se to zame spodobi, v smehu pove Gordana. V Cluju je menda veliko starinarnic in različnih »second hand shopov«, ki jih je redno obiskovala. Najprej zaradi svojega veselja, potem pa tudi zato, ker je na bila na faksu zadolžena za kostumografijo. Denarja za nove kostume niso imeli, zato se je bilo potrebno znajti. Uživala je v kombiniranju svojih najdb, včasih je kaj tudi predelala, čeprav je bilo njeno šiviljsko znanje takrat zgolj osnovno. Nikoli mi ni bilo treba šivati, ker je to počela mama, pove Gordana. Ko je bila še mula, jo je zelo motilo, ker ni nosila podobnih oblek kot njene sošolke. Pozneje, že kot srednješolka, pa je bila vedno bolj navdušena nad svojimi unikatnimi in po meri narejenimi oblačili. Takrat se je tudi začela zanimati za modo. Zelo jo je privlačilo, da se je lahko v mamini šivalnici materializiralo vse tisto, kar se je kot ideja oziroma želja porodilo v njeni glavi.
Ko se je iz Cluja vrnila v Ljubljano, je kmalu ugotovila, da prav veliko priložnosti za igro ne bo imela. Če sem čisto iskrena, moram povedati, da jih tudi nisem prav zelo iskala, pove. Nekaj priložnosti je bilo predvsem na AGRFT, kjer so jo pri enem od študentskih filmov hkrati angažirali kot igralko in kot kostumografko. Tam je spoznala ljudi, s katerimi je pozneje sodelovala tudi kot oblikovalka kostumov, med drugim tudi v Lutkovnem gledališču. Postopoma je vse več časa preživljala v delavnici Šiviljstva Bobojević, se smukala okrog šivalnih strojev, opazovala, spraševala mamo Stanko in njeno pomočnico, ju opazovala pri delu in se učila. Za prve resnejše šiviljske poskuse si je izbrala spodnje perilo oziroma spodnjice. V prvi vrsti zato, ker se za njih ne porabi veliko materiala, zato škoda ob neuspelih izdelkih ni bila tako velika. Potem pa tudi zato, ker je njen kupček blaga, po večini finega bombažnega in svilenega jerseya, ki je eden izmed njenih ljubših materialov, neustavljivo rastel in je bilo potrebno narediti prostor za nove najdbe. Nastalo je udobno, lepo in unikatno spodnje perilo, ki ga je najprej šivala le zase, potem za svoje prijateljice, pa prijateljice od prijateljic, vse dokler si ni postopoma ustvarila kroga svojih lastnih strank.
Zanima me, kakšne so danes njene stranke, kako jih pridobiva in koliko časa je morala vložiti v učenje obrti? Ves čas se učim, to se mi zdi zelo pomembno, šivilje, s katerimi sodelujem, pa vedno redkeje zavijajo z očmi, pove s pomenljivim obraznim izrazom. Kljub temu da sta v njenem fokusu predvsem oblikovanje in osebno svetovanje, se ji zdi pomembno dodobra spoznati tudi obrtno plat posla. Prav zato bo šla kmalu v uk k moškemu krojaču. Suknjič je kos oblačila, ki ga najraje oblikuje, zato se ji zdi pomembno, da dobro spozna vse detajle izdelave klasičnega suknjiča. Ker še vedno »gostuje« v šiviljstvu Bobojević, so njene kreacije pogosto na šiviljskih lutkah, zato se je že zgodilo, da se je katera izmed strank, ki je prišla na pomerjanje ali po nova oblačila, odločila še za nakup katerega od njenih kosov. Moje stranke so pogosto takšne, ki v industrijski konfekciji ne dobijo tistega, kar želijo ali pa nimajo pretiranega smisla ter časa za izbiro konfekcije in kombiniranje različnih kosov, pove Gordana. Potem so tu še stranke s posebnimi željami. Z njimi je še posebej zanimivo delati, pove in doda, da je pred kratkim imela stranko, ki je s seboj prinesla gobelin – drag spomin na mamo. Želela je, da ji svetujem oziroma oblikujem nek uporaben kos, pa sva naredili plašček, ki ji je bil tako všeč, da mi je naslednjič prinesla še dva gobelina, pove Gordana.
Koliko na njeno delo vplivajo hitro se spreminjajoče modne smernice, me zanima? Odgovori mi, da modo seveda rada spremlja, vendar ne želi, da bi na njeno razmišljanje o oblačilih vplivali trendi. Pri samem kreiranju jo bolj navdihuje umetnost, še posebej glasba, ki je pomembna v njenem življenju. Zelo rada posluša francoske klasike 20. stoletja kot so Satie, Debussy ali Poulenc. Neizčrpen vir njene inspiracije so tudi filmi, najraje pa si ogleduje stare francoske filme, pa tudi italijanskega klasika Fellinija ni nikdar preveč. Včasih inspiracijo dobi že ob samem pogledu na zanimiv kos blaga oziroma njegovo teksturo ali pa kar na ulici. V zvezi s tem mi pove zabavno anekdoto: nekoč, ko se je na kolesu prevažala po starem mestnem jedru, je opazila zanimivo oblečeno dekle, ki jo je tako pritegnilo, da je pozabila gledati naprej in se kar in kar ozirala nazaj. Zaradi svoje nezbranosti je pristala naravnost na mizi znanega slovenskega pesnika, ki je v čajnici nič hudega sluteč mirno srebal svoj čaj. K sreči se ni nihče poškodoval in se ni zgodilo nič hudega, tako da se je izvlekla z nekaj smeha mimoidočih in posledičnega zardevanja, pove v smehu.
Za konec me zanimajo še njeni načrti, kako namerava razvijati svojo dejavnost? Pove, da je v promociji svoje dejavnosti izjemno počasna, za zdaj je njeno šiviljstvo prisotno le na najpopularnejšem družabnem omrežju. Prav zato namerava v kratkem postaviti svojo lastno spletno stran, dolgoročno pa si želi čisto svoj prostor, kjer bi sprejemala stranke in predstavljala svoje kolekcije. In seveda še več zanimivih individualnih strank, s katerimi najraje dela.

Vizitka

Ime: Gordana Bobojević
Znamka: Bobo Clothiers
Spletna stran: http://bobo-si.com/

Preberi tudi

  

Deli z drugimi

Dodaj odgovor

*

Novo v Delavnici, polni nereda

Romi Bukovec

Romi Bukovec Jewellery

Olga Košica

Olga Košica Jewellery

Jernej Mali

Atelje Mali

Ana Hribar

Fensišmensi