Romi Bukovec

Romi Bukovec Jewellery

Romi Bukovec (foto arhiv Zavod lab laar)
Romi Bukovec (foto arhiv Zavod lab laar)
Romi Bukovec (foto arhiv Zavod lab laar)


foto Romi Bukovec
foto Romi Bukovec
foto Romi Bukovec


foto Romi Bukovec
foto Romi Bukovec
foto Romi Bukovec


Romi Bukovec (foto arhiv Zavod lab laar)
foto Romi Bukovec


Pred leti, ko sem se še intenzivneje zanimala za modo, sem na domačih modnih revijah opazila markanten nakit Romi Bukovec. Nemogoče ga je bilo spregledati, saj je šlo za velike kose iz tolčenega aluminija, ki so skorajda preglasili modne kreacije, s katerimi so se predstavljali. Od takrat naprej njeno delo redno spremljam, saj me vsakič znova navduši z uporabo netipičnih materialov, prepoznavno minimalistično formo in natančno obdelavo.

tekst: Valentina Vovk

fotografije: Romi Bukovec in Valentina Vovk

Romi Bukovec je rokodelka v pravem pomenu besede, to rada poudari tudi sama. Saj se lepo sliši, če te poimenujejo oblikovalka ali pa dizajnerka, vendar je zame zagotovo najprimerneje, če se me označi za rokodelko, pove Romi. Vsi njeni izdelki so namreč narejeni s preprostimi mehaničnimi orodji in z uporabo lastnih rok. V to sem se prepričala tudi sama, saj me je Romi na dogovorjeni termin za pogovor pričakala v delovni obleki in v svoji delavnici.
Živi in dela na obrobju mesta, v idilični stari hiši na koncu vasi ob robu gozda, ki jo je podedovala po svoji babici. Ob hiši je prostoren travnik, velik »garklc« ter poslopje, ki je nekdaj služilo za hrambo orodja, danes pa je to delavnica v pravem pomenu besede. Če ne bi vedela, da tam notri nastajajo prekrasni kosi nakita, bi pomislila, da gre za kako kovino strugarsko delavnico. V resnici sem »fizikalka«, v smehu pove Romi, saj je tolčenje kovine s kladivom ena izmed mojih najljubših tehnik obdelave. Včasih so bile njene roke prekrite z žulji in otiščanci od težkega orodja, zdaj ne več, saj so se tega že navadile. V hiši, kjer se je odvijal najin pogovor, si je Romi eno izmed sob preuredila v delavnico in pisarno. To je »ta fina delavnica«, tukaj se izdelki sestavljajo in dokončujejo, sama fina dela, pove v smehu in doda, da tu preživi največ svojega časa, še posebej pozimi, ko je v zunanji delavnici precej mraz.
Romi je po izobrazbi slavistka, študirala pa je tudi etnologijo, zato me zanima, kako jo je odneslo v rokodelske vode, kjer potrpežljivo vztraja že dolgo, čeprav je jasno, da na tem področju, zlasti v teh časih, ne cvetijo ravno rožice. Tako kot še veliko drugih deklet, je začela nakit oblikovati v času študija. Najprej ga je izdelovala zase, pozneje za ožji krog prijateljev in tako se je začelo zares. Najprej je ustvarjala z različnimi odpadnimi materiali, pozneje pa je odkrila aluminij in kmalu ugotovila, da jo obdelovanje kovine zelo privlači. Ker je samouk, je bilo potrebnih veliko poskusov, med njimi tudi precej neuspešnih, da je na koncu prišla do želenega rezultata. Čeprav je za takšno učenje potrebna velika mera vztrajnosti in finančnega vlaganja, saj materiali niso poceni, se zdi tak pristop najbolj pravi, pove.

Mislim, da se na ta način najbolje spoznava zakonitosti posameznega materiala, vztrajno delo in številne ponovitve pa so dober način, da najdeš svoj lastni ustvarjalni izraz, še doda. Seveda je na določeni stopnji potrebno osvojiti še dodatna znanja in pri tem je imela Romi veliko sreče, saj je spoznala Huberta Široko, ki ji je nesebično razkril nekatere zlatarske skrivnosti. Za to velikodušno gesto sem mu iskreno hvaležna, saj je poznavanje določenih tehnik in trikov pri delu z dragocenimi kovinami še posebej pomembno, poudari in doda, da zdaj tudi sama z veseljem pomaga kakšnemu mlademu oblikovalcu, ki je šele na začetku poti.
Nakit Romi Bukovec je postal širše prepoznaven tudi zaradi sodelovanja z modnimi oblikovalci, s katerimi se je predstavila na številnih modnih revijah. Sodelovala je na večjih modnih revijah vodilnih slovenskih oblačilnih podjetij, njen nakit pa smo lahko občudovali tudi na različnih gala prireditvah revije Modna Jana. Poleg sodelovanja na modnih prireditvah je Romi tudi redno razstavljala, tako doma kot v tujini. Njen nakit smo lahko videli na dveh spremljevalnih razstavah BIO 18 (Bienale industrijskega oblikovanja) v Ljubljani, v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa je predstavila nakit, ki je bil uvrščen v knjigo Mojstrovine Slovenije. Je prejemnica Zlate vitice, najvišjega priznanja Obrtne zbornice Slovenije, za pomemben ustvarjaleni opus na področju unikatne rokodelske ustvarjalnosti. Redno tudi razstavlja na skupinskih razstavah Društva oblikovanja nakita Slovenije (DONS), ki se trudi predstavljati in promovirati nakit kot umetniški objekt, torej tudi njegov umetniški vidik. Izven meja naše države je njen nakit potoval tudi do Združenih držav Amerike, na Japonsko, v Avstrijo, Nemčijo, Belgijo, Anglijo ter Italijo.

V Italiji in na Japonskem je bilo njeno delo tako dobro sprejeto, tako da je celo dobila ponudbo za izdelavo večje serije nakita. Žal do sodelovanja za zdaj še ni prišlo, to pa zato, ker Romi dela sama, zato večjih naročil oziroma serij še ne more prevzeti. Zanimam me, kako razmišlja za naprej in ali v prihodnosti načrtuje povečanje svoje male manufakture? Seveda razmišljam tudi o tem, da bi imela praktikante, ki bi jih učila in bi mi obenem lahko tudi pomagali pri izdelavi večjih naročil, pove Romi. Vendar doda, da se je v vseh teh letih že navadila na samostojno delo in predvsem na vedno nove izzive v oblikovanju, saj je večina njenih izdelkov unikatnih.
Materiali, ki jih Romi najpogosteje uporablja pri ustvarjanju svojih serij, so različne kovine, drage in malo manj drage. Kot antipod hladni kovini rada uporablja tudi les, ki ga je moč zelo lepo oblikovati. Zaradi izrazitosti in barvne pestrosti pa občasno vključuje tudi pleksi steklo. Pleksi steklo je zanimiv material, ki ga dobimo v številnih različnih barvah, je sorazmerno poceni in se lepo kombinira s kovino, pove Romi. Iz aluminija in pleksi stekla je namreč izdelana njena cenovno dostopnejša kolekcija, ki jo občasno izdeluje že vrsto let in jo je poimenovala Inbus. Ime je nastalo spontano, ker gre za nakit, ki se sestavlja in spreminja po željah stranke. Osnova je vedno iz perforirane kovine, na katero se lahko z inbusnim vijakom privijejo kosi kovine in pleksi stekla različnih oblik in barv, odvisno pač od trenutnega razpoloženja in inspiracije. Vsak kos je tako lahko unikaten.
Pri oblikovanju in razmišljanju o novih serijah nakita je treba vedno razmišljati o omejenosti s telesom, vendar je to za Romi svojevrsten izziv. Včasih se zdi, da ves čas hodi po robu na meji med nosljivim in uporabnim ter neobičajnim. Pri oblikovanju se vedno znova poskuša osvoboditi klasičnih kanonov in se poigrava z različnimi mejami, kakršne so recimo mesta nošenja, velikost nakita, ter raznimi nepričakovanimi kontrasti, kot so toplo in hladno, lepo in grdo, mehko in trdo in podobno.
Za konec me zanima še to, na kaj je v svoji karieri najbolj ponosna. Je to morda priznanje ki ga je prejela ali kaj drugega? Ah, kaj pa vem, priznanje je čisto »fajn«, je trenutna spodbuda in prijetno spoznanje da so tudi drugi opazili kvaliteto tega, kar počnem, pove Romi. Zraven pa malo za šalo, malo pa tudi zares doda, da v finančnem smislu od priznanja nima prav nič. Seveda je pri delu včasih potrebno sklepati tudi kompromise, vendar lahko rečem, da sem še najbolj ponosna na dejstvo, da večino časa ostajam zvesta sebi in svojim načelom in vztrajam v izrazitem avtorskem pristopu s poudarkom na lastni ustvarjalni izraznosti in iskanju novih rešitev, pove Romi. In ja, tega res ne smem pozabiti, zelo sem ponosna na intervju, ki ga je moj nečak, srednješolec, z menoj naredil za svojo šolsko nalogo, še važno pristavi.
Mene pa je ob pogovoru z njo, poleg nakita seveda, fascinirala njena iskrena predanost delu in vztrajanje na svoji poti, pri čemer se ne ozira na trenutne razmere in trende.

Vizitka

Ime: Romi Bukovec
Znamka: Romi Bukovec Jewellery

Preberi tudi

  

Deli z drugimi

Dodaj odgovor

*

Novo v Delavnici, polni nereda

Olga Košica

Olga Košica Jewellery

Gordana Bobojević

Bobo Clothiers

Jernej Mali

Atelje Mali

Ana Hribar

Fensišmensi